This email address is being protected from spambots. You need JavaScript enabled to view it.

Potovanje na Filipine - Boracay

…»Zzzzzzz … pššššššš … pok« Zvok, s katerim se je začelo moje kajtanje na Filipinih. Očitno je del znanja, ki sem ga morala osvojiti, še poznavanje notranjosti kajta. Na zunanji in notranji tubi mojega novega starega kajta, je namreč zazijala kakih 20cm dolga luknja, ki jo je povzročil pristanek kajta na palmah in žičnati ograji pod njimi…

Kajtanje, vtisi iz moje perspektive:

(Hvala Katarini za report :))

Potovanje na Boracay - nepozabno, fantastično in definitivno za ponoviti

Dogodek opisan v zgornjem delu mi je omogočil, da sem dobro spoznala še eno pomembno osebo – kajt doktorja. In to ne le enega. Preden sem našla doktorja z dovolj veliko fliko za notranjo tubo, sem poznala vse kajt doktorje in kar nekaj inštruktorjev na plaži, kar tekom 14 dni na Filipinih sploh ni bilo tako slabo. Kajt je bil popravljen v dveh urah in ko sem se vrnila ponj, je bil po mnenju kajt doktorja, kot nov. V smehu in veliki zadregi pa je nato le priznal zagato. Kajt je sicer resda popolnoma okreval, vrli doktor pa ga je tudi izgubil. Ups! Po popravilu ga je namreč za test napihnil na plaži, a je iz nje tudi skrivnostno izginil. In kaj je preostalo meni? Nič drugega kot širok nasmeh in dobra zgodba. Kajt se je seveda do jutra našel, pospravili so ga pridni delavci sosednje kajt šole, in doktor si je lahko oddahnil.

Končno pripravljena na kajtanje sem se 3. dan bivanja na Boracayu resnično spravila na vodo. In po začetnih prestrašenih poskusih brez deske, pred Boracayem se še nisem nikoli vozila samostojno brez inštruktorja, sem se le odločila, da se odpravim v vodo v polni bojni opremi. Potem pa šok. Nobenega »supermana«, nobenega pretiranega plavanja … Kajt me je potegnil iz vode in akcija se je začela. Veselje, navdušenje in samozadovoljstvo, ki sem ga čutila je bilo opijajoče in tega sem si želela vsak dan znova. Kljub pridnemu žuranju, ki ga tokrat prav zares ni manjkalo, mi je vsak dan ob 7h zjutraj uspelo z nasmeškom na obrazu napumpat svoj kajt – takrat je bila oseka največja in je veter pihal ravno prav za mojo 10-ko.

In metri so se seštevali in kar naenkrat sem si upala iz našega odmaknjenega zalivčka, v katerega smo se začetniki zatekli prve dni, preseliti med »tavelike« kajtarje. V tisto gnečo, za katero sem prvi dan rekla, da se bom v njej peljala le v sanjah. In moji prijatelji so tako ob mojih prihodih iz vode poslušali o uspehih: »prvič sem se peljala vzporedno z drugim kajtom«, »brez padca sem se peljala čez cel zaliv«, »upwindam levo in desno«, »prvič sem se peljala tako, da sem spustila eno roko« in pa »trikrat se mi je uspelo obrniti«! In kar naenkrat sem sem se zasledila, da sem postala kot tisti pravi zagrizeni kajtarji, ki še na žuru govorijo o vetru, tehniki, kajtih, spotih, …

Sedaj ko sedim v mrzli Ljubljani v meni po tej poti najmočneje ostaja to, da si z ekipo Kitelifa upam na kajtanje kamorkoli po svetu. Kljub temu namreč, da so tudi ostali uživali v kajtanju, se je takrat ko sem potrebovala pomoč, vedno znašel kdo ob meni in mi je pomagal, mi svetoval ali pa je le poslušal moje navdušene razlage.

Boracay pa ni bil le o kajtanju. Na tem izletu so se izkazale tudi mnoge druge stvari. Ugotovila sem namreč, da se za tako pot spakira precej manj kot sem tokrat, da imajo lahko tudi v tako revni državi kot so Filipini odlično hrano, da lahko izjemno heterogena ekipa diha kot eno in da so slovenski fantje pravi magneti za Filipinke.

In danes, 10 dni po potovanju, se moje misli se večkrat na dan vračajo na Boracay, še večkrat pa že hitijo novim izzivom naproti. Dakhla, Soma bay, … šla bi že jutri, ali pa že kar danes. Še dobro, da smo imeli vmes že 2 afterpartya, drugače bi bila kajtarska abstinenčna kriza, pomanjkanje kajtanja in Kitelife ekipe, neobvladljiva. In tako lahko samo pritrdim opozorilu, ki sem ga za sledila na spletni strani: res je, druženje z vami lahko povzroči resno odvisnost, ki bi si jo pa vsak želel.

Katarina Bizjak





KiteSurf

LifeStyle

Otok Boracay